Na 3. slovenskem kongresu socialne pedagogike z mednarodno udeležbo, Rogla, 2005, je bil predstavljen tudi prispevek Denisa Grgića in Vojke Žerovnik, na temo poklicne orientacije mladih z manj priložnostmi.

V nadaljevanju navajamo prispevek, objavljen v zborniku kongresa.

Teorija poklicne orientacije izpostavlja:

• elemente poklicnega odločanja;
• pravočasno pripravo na poklicno odločitev.

Ta teoretična izhodišča veljajo za vse skupine mladih in odraslih, spreminjajo pa se metodološki pristopi pri določenih populacijah.
Mladega človeka, ki se pripravlja na poklicno odločitev, je potrebno seznaniti s pomenom osebnostnega razlikovanja in z objektivnimi možnostmi. Preden bo sprejel poklicno odločitev, bo moral (v Žerovnik, 1997):

• pregledati osebnostne vrednote in stališča;
• prepoznati osebnostne lastnosti in značilnosti;
• poiskati primerne informacije in jih uporabiti;
• preveriti vse “za” in “proti” ob posamezni izbiri;
• za izpeljavo odločitve si bo moral pripraviti “akcijski načrt”, ki obsega različne aktivnosti za preverjanje in razvijanje potencialov ter pridobivanje informacij o poklicih, izobraževanju ter trgu dela.

Da bo posameznik izpolnil vse pogoje, mora biti na odločitev pripravljen. Ta priprava se začne zgodaj in sicer v obdobju najintenzivnejšega razvoja interesov. Sistematična priprava na poklicno odločitev je proces, ki se po trditvi Donalda E. Superja (v Lapajne, 1996) začne pri običajni populaciji z intenzivnim razvojem  interesov v obdobju enajstega in dvanajstega leta, v celoti pa obsega štiri korake (v Žerovnik, 1997, s. 26):

• Prvi korak predstavlja sistematično  razvijanje interesov pri otrocih in mladostnikih;
• Drugi korak obsega spoznavanje dejavnosti in področij v najširšem smislu;
• Tretji korak pomeni spoznavanje poklicev in pridobivanje najrazličnejših informacij;
• Četrti korak obsega iskanje poklicnih ciljev.

Po ugotovitvah razvojno raziskovalnega projekta z naslovom “Poklicno odločanje socialno slabše vključene mladine”, ki sva ga avtorja tega prispevka skupaj s sodelavci iz CSD Ljubljana–Šiška izpeljala v letu 2003 v okviru zavoda Izida, Ljubljana, izhaja, da je pri socialno slabše vključenih otrocih in mladostnik polog zgoraj navedenih korakov potrebno predhodno opraviti še enega in sicer učenje socialnih veščin. V letih od 2003 do 2005 se je pri nadaljevanju tega projekta, ki se sedaj imenuje “Socialna integracija otrok in mladostnikov” za učinkovito metodo izkazalo učenje socialnih veščin s pomočjo ustvarjalnih dejavnosti. Pri tovrstnih skupinah mladih je pomembno razvijanje vrednot do lastnega, tujega in skupinskega dela, pri čemer je potrebno izpostaviti vloga staršev, ozaveščanje in izobraževanje za starševstvo. Prav tako želiva izpostaviti vlogo mentorja oz učitelja, ki mora poskrbeti, da bo udeleženec pri svojem delu zadovoljen in da bo raslo njegovo zaupanje vase. Po besedah Žlebnika (1975) mentor ne sme biti brezbrižen do dela svojih varovancev, temveč mora imeti zanj primerno pohvalo, spodbudo ali taktno kritiko, ki naj bo tudi le spodbuda.

Ko pri tej ciljni skupini dosežemo prve pozitivne rezultate učenja socialnih veščin, lahko uspešneje nadaljujemo s pripravo na poklicno odločitev po korakih, ki so predvideni za ta proces. Celoten proces se zato podaljša, ker je potrebno v ta postopek vključiti otroke čim prej, takoj po ugotovitvah razmer. V vsakem primeru je uspeh večji, če se posameznik začne pripravlajti na poklicno odločitev že pred prehodom v puberteto.